blagoslòv -óva (ȍ ọ̄) 

  1. 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu // blagoslov oljk blagoslovitev
  2. 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
     
    vznes. zakonski blagoslov otroci
  3. 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
    ♦ 
    etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek