• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

blagovéstnik -a m (ẹ̑) 

  1. 1. knjiž. prvi oznanjevalec krščanstva; apostol: slovanska blagovestnika Ciril in Metod
  2. 2. vznes., s prilastkom goreč glasnik ideje: blagovestnik miru



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek