• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bleščàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 

  1. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce
  2. 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek