bobnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo // bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala
  2. 2. slabš., redko vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra

bobnèč -éča -e: vlak je bobneč zdrvel čez most; bobneč slap; bobneče besede, fraze
 
voj. bobneči ogenj močno streljanje iz vseh vrst artilerijskega orožja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek