bodèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki bode, zbada: bodeč trn; kamenje je ostro in bodeče / zanemarjena in bodeča brada / bodeča bolečina; pren. njegov bodeči humor; gledal ga je z bodečimi očmi // ki ima bodice, trne: ograja iz bodeče žice; bodeče grmovje
 
bot. bodeča lobodika zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi poganjki in jagodastimi plodovi, Ruscus aculeatus; bodeča neža bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek