Tipkovnice
bogabojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječbogabojéče prisl.: bil je bogaboječe vzgojen
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost