• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bónec -nca m (ọ̑) 

  1. 1. v budističnem okolju menih: bonec zažiga kadilo
  2. 2. slabš., redko vplivna oseba stranke: nacistični bonci



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek