branílec -lca [u̯cinlc(ȋ) 

  1. 1. kdor odvrača napad: branilci so se morali vdati; napadalci so premagali branilce // kdor varuje, ščiti: branilci domovine / branilec morale, resnice
     
    publ. branilec naslova prvaka kdor tekmuje za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
  2. 2. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca: branilec je navajal olajševalne okoliščine
  3. 3. šport. obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo: branilec je prestregel žogo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek