brezdúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je brez usmiljenja, sočutja: brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju // slabš. ki je brez čustev sploh: bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljaj

brezdúšno prisl.: brezdušno zatirati podložnike



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek