• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

brončén -a -o prid. (ẹ̑) bronast, bronen: brončen kip; brončeno okrasje / njegov obraz je bil brončene barve



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek