• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

brzojáviti -im dov. (á ȃ) sporočiti po brzojavu: brzojavil je, da pride zvečer / takoj je treba brzojaviti po očeta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek