búčen-čna -o prid. (ú ū) 

  1. 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje
  2. 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen

búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek