bútati -am nedov. (ū ȗ) 

  1. 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna // ekspr. močno udarjati: butati po vratih
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
  3. 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
    ● 
    ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj

butajóč -a -e: butajoči valovi; butajoča bolečina v glavi

bútan -a -o nar. vzhodno, v zvezi s koča narejen iz zbite ilovice: stanovati v butani koči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek