celó prisl. (ọ̑) 

  1. 1. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: prepirali so se in celo stepli; izvoz je celo večji od lanskega; morda bi bilo celo dobro, da ga obiščeš; to je huda pijača, celo za krepkega moža; celo po smrti mu ne more odpustiti / dvomim celo, če je pošten; zdi se mi celo, da ga poznam / ne upa se ji približati, da, celo ogiba se je; še celo s starši se prepira; tvoja pomoč mu je nepotrebna, če ne celo nadležna
  2. 2. ekspr., kadar ima stavčni poudarek sploh, nikakor: dolgočasiti pa se še celo ne smete; ne hodi mi tja, ponoči pa še celo ne / redko svojega daru ni celo nič izrabil; pomagaj mu, če je v stiski, pa še celo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek