celôten -tna -o prid., celôtnejši (ó) 

  1. 1. ki obsega vse med seboj povezane sestavne dele: celotna izdaja pisateljevega dela; naročiti se na celotno zbirko // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: napisati celoten naslov; angažirali so celotno zdravstveno službo / publ. prijaviti celotne dohodke vse dohodke
  2. 2. redko enoten, skladen: šolska vzgoja naj bo čimbolj celotna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek