cépec -pca (ẹ́) 

  1. 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko
  2. 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
  3. 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
    ● 
    ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek