cíf -a (ȋ) zastar. ficek, božjak: Kratkorepnik ni imel nobenega cifa svojega, jaz pa tudi nobene dote (R. Murnik)



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek