cóna -e ž (ọ̑) zaključeno ozemlje zlasti glede na kako dejavnost, namembnost; predel, področje: načrt o brezatomski coni; obmejna cona; razdeliti zasedeno ozemlje na okupacijske cone / eksploatacijska cona rudnika; operativna cona področje vojaških operacij // po drugi svetovni vojni cona A Svobodnega tržaškega ozemlja; pren. to vprašanje zajema vse kulturne cone: umetnost, filozofijo, znanost
 
ekon. prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek