cŕkniti -em dov. (ŕ ȓpog. 

  1. 1. poginiti: svinja mu je crknila
     
    pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi // nizko umreti: če crknem jaz, crkni še ti! pognal te bo na cesto, da boš crknil v kakšnem jarku
  2. 2. nehati delovati, odpovedati: avto, motor, radio crkne; zdaj je pa še elektrika crknila

cŕknjen -a -o: crknjen konj
 
pog., ekspr. delal sem, da sem čisto crknjen zelo utrujen, zdelan



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek