• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

češčèn -êna -o prid. (ȅ é) 

  1. 1. rel. deležen češčenja: zelo češčen svetnik / Bog me je uslišal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo sveto ime
  2. 2. raba peša čaščen: češčen in spoštovan mož



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek