• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dekúrion -a m (ū) pri starih Rimljanih 

  1. 1. poveljnik vojaške enote desetih konjenikov: ranjeni dekurion
  2. 2. član občinskega upravnega sveta v mestih: voliti dekurione



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek