desétnik -a (ẹ̑) 

  1. 1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka
  2. 2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez obstanka // ekspr. brezdomec, potepuh: slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike; potepuški desetnik
  3. 3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek