dímnica -e ž (ȋ) 

  1. 1. prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica: vzeti gnjat iz dimnice; obesiti meso v dimnico
  2. 2. nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši: spati v dimnici; prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla
    ♦ 
    žel. podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek