• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

disakórd -a m (ọ̑) knjiž. neskladnost, nesoglasje, neubranost: v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija; pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi / njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek