disjúnkcija -e ž (ú) filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije
 
lingv. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek