dobrovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 

  1. 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet
  2. 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak

dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek