dognáti -žênem dov., doženíte (á é) 

  1. 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
     
    jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo
  2. 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
  3. 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
     
    star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je
  4. 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta

dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
 
redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek