dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 

  1. 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
     
    ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma
  2. 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili

dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek