doživétje -a (ẹ̑) 

  1. 1. kar kdo doživi, s čustvi dojame: to doživetje ga je močno pretreslo; duhovno, notranje, osebno doživetje; močno, resnično doživetje; pesniško, umetniško doživetje; doživetje lepote, umetniškega dela / nav., ekspr.: naše gore so mu bile edinstveno doživetje; mesto je bilo zanje pravo doživetje; slika mu je bila posebno doživetje; šola je otroku veliko doživetje // doživljaj: doživetja v partizanih; napisati reportažo o doživetjih in vtisih
  2. 2. glagolnik od doživeti: doživetje strahu v sanjah; doživetje vojne
    ♦ 
    jur. zavarovanje za doživetje zavarovanje, pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek