drhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti
     
    ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika
  2. 2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje
  3. 3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost

drhté: drhte je stala med vrati

drhtèč -éča -e: čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek