drúžbenik -a (ȗ) 

  1. 1. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: pokojnikovo premoženje je postalo solastnina družbenikov // star. član, zlasti Mohorjeve družbe: družbeniki imajo pri nakupu knjige poseben popust
  2. 2. zastar. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: prijeten, zabaven družbenik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek