drúžnost -i ž (úknjiž. 

  1. 1. nagnjenost k življenju v kolektivu, v družbi: družnost je človeku že prirojena; za življenje termitov je značilna visoka stopnja družnosti
  2. 2. prijateljsko, razumevajoče sožitje: nekaj mesecev je živel v tesni družnosti z mladim slikarjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek