držálo -a (á) 

  1. 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: zlomiti držalo kladiva; leseno držalo; držalo vesla; držalo iz plastične mase; držalo pri biču; z vso težo se je oprl na držali pri plugu // del peresnika, namenjen za držanje: nekateri učenci so se nervozno presedali in grizli držala / kupil si je svinčnik, radirko in držalo peresnik
  2. 2. priprava, na katero se kaj postavi, obesi: svetilko je obesil na posebno držalo; stopnišče krasijo tudi zelo lepa držala za bakle
     
    teh. elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektroda



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek