držánje -a (ȃ) glagolnik od držati:

  1. a) polurno držanje vrvi ga je močno utrudilo / prepoznal sem ga po načinu držanja glave; sproščeno držanje rok / držanje govedi na prostem / držanje ritma / držanje danih obljub
  2. b) nejevoljo je bilo čutiti iz vsega njegovega držanja in vedenja / s svojim držanjem v preteklosti si je zelo škodil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek