dvorljív -a -o prid. (ī í) 

  1. 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede
  2. 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv

dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek