edínstven -a -o prid. (ȋ) 

  1. 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit
  2. 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja

edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek