falánga -e ž (ȃ) 

  1. 1. zlasti pri starih Grkih bojna skupina iz več ravnih, gostih vrst pešcev: sovražnik ni mogel razbiti falange; stali so kot močna falanga v boju za svobodo; pren. vsi dobro misleči naj se združijo v falango proti skupni nevarnosti
     
    šah. sklenjena vrsta kmetov iste barve
  2. 2. knjiž., s prilastkom skupina ljudi z enakimi interesi, naziranji: generacijska falanga // ekspr., z rodilnikom velika množina: okrog sebe je zbral celo falango somišljenikov; pren. falanga gorskih vrhov
  3. 3. španska fašistična stranka: Francova falanga
  4. 4. soc., po Fourierovi zamisli socializma osnovna družbena enota



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek