finésa -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. lastnost finega človeka: vsako reč je opravila s potrebno fineso; gibala se je z veliko fineso / njegov temperament je mešanica finese in brutalnosti / finesa geste
  2. 2. kar napravi kaj boljše, lepše, bolj dognano: jezikovne, stilne finese; ima čut za finese / ekspr. izdelati kaj do zadnje finese



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek