• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

frankatúra -e ž (ȗ) ptt 

  1. 1. na poštno pošiljko nalepljena znamka ali odtisnjen žig, ki nadomešča znamko: odposlati pismo brez frankature / filatelistična frankatura
  2. 2. frankiranje: vseh znamk ne porabijo za frankaturo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek