gàd gáda m, im. mn. gádje in gádi (ȁ á) 

  1. 1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil; ne razlikuje gada od modrasa // strupena kača sploh: varuj se gadov; sikanje gada; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro; taji in skriva ko gad noge; sovraži ga kot gada
     
    ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
  2. 2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali; pravi gad je



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek