gárjav tudi gárjev -a -o prid. (á) 

  1. 1. ki ima garje: garjav človek; garjava mačka; nagnal ga je kot garjavega psa; beži od njega, ko da je garjav / kot psovka: ti garjavi pes; duša ti garjava
  2. 2. slabš., v zvezi garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico: ta fant je garjava ovca v razredu; ogibaj se te garjave ovce



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek