génij -a (ẹ́) 

  1. 1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
  2. 2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista // bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju
  3. 3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek