globína -e ž (í) 

  1. 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja
     
    kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča
  2. 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna
  3. 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde
  4. 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti
  5. 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike
  6. 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal
    ♦ 
    strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek