glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 

  1. 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost; miš gloda korenine; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa
  2. 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup; gloda ga zavest krivde; ljubosumnost ji gloda dušo; za prazen nič se gloda; kes ga je glodal kot črv; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju
  3. 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej

glodajóč -a -e: glodajoč črv; glodajoča bolečina; glodajoča skrb



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek