góltati -am [u̯tnedov. (ọ́) 

  1. 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje
     
    ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval
  2. 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze

goltáje: goltaje se je zalival z vinom

goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek