• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

gonìč -íča m (ȉ í) 

  1. 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami
  2. 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek