gospodáriti -im nedov. (á ȃ) 

  1. 1. uporabljati, upravljati materialne dobrine: pri tem podjetju znajo gospodariti; oče je dobro, pošteno gospodaril; s svojim imetjem slabo gospodari; varčno gospodariti; gospodariti po proračunu / zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi razpolaga // biti lastnik materialnih dobrin: posestvo propada, odkar gospodari sin
  2. 2. imeti, izvajati oblast: tod so gospodarili tujci; v hiši gospodarijo ženske; ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril; gospodariti nad kom / ekspr. gospodariti nad življenjem in smrtjo; pren., ekspr. vihar gospodari nad sadnim drevjem; po taborišču je gospodarila smrt



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek