• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

govoríčenje -a s (ī) glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek