• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

gromovít -a -o prid. (ȋ) 

  1. 1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih
  2. 2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito

gromovíto prisl.: gromovito se je zasmejal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek