gromóvnik -a (ọ̑) 

  1. 1. ekspr. kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v skupščini; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec
  2. 2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki gromovnik / kot pristavek k imenu tega boga gromovnik Jupiter



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek